Wave-Spirit

Pustimo vnemar, da našo ulico pod gradom prav lepo prekopavajo in glancajo, pustimo vnemar tudi to, da je vsled prej opisanih dejavnosti tudi zaprta, ker to pač niso dejstva, ki bi vplivala na potek LPP-jevih prog, saj po našu ulici pod gradom LPP-jevi krpani ne vozijo.

A glej ga zlomka, ravno ko se vračam z večernega teka nasproti meni zavije po ulici ena teh zelenih zverin in se prav nič kaj elegantno ustavi pred zaporo. Ja kaj pa zdaj? Malo je bilo treba odganjati vozila, ki so se nabrala za njim, saj ni bilo nobene možnosti, da bi se revež lahko srečal s kakršnim koli štirikolesnikom ali na ulici celo obrnil.

No po dobrih petnajstih minutah slišim, da je piskanje vzvratne vožnje prenehalo, kar lahko pomeni le dvoje - ali je revežu uspelo vrniti krpana na prava pota, ali pa je v joku zabrisal ključe v prvo grmovje in se tekel skrit za najbližji šank.

Kakorkoli, slava mu!

Google s svojim oglaševanjem ter Neckermann s svojim pristopom sta mi vnesla svojstven modni pogled na prihajajočo poletno sezono. Priznam, da nisem seznanjen z zadnjimi modnimi smernicami, a vendar sem bil po prebranem oglasu precej skeptičen in s sumom nepravilnosti podajanja modnih trendov. V trenutku so se mi namreč pojavila spodnja vprašanja, ki jih sicer ob nakupu tekstilnih izdelkov ne zasledim v svojem razmišljanju.

1. Zakaj bi imel bikini za ženske?
2. Zakaj bi si želel biti star na plaži (ko pa sem ravno ugotovil izvor svoje mladostnosti)?
3. Mar ne bom v nudističnem kampu na tak način deležen vsaj nekaj neodobravanja?

Dopuščam seveda tudi primernejšo razlago reklame...

Jutranji nateg v slogu petelinjega zajtrka bi bil prijeten. Če bi bil sobotni nateg takšne sorte, a kot se pri nategih rado zgodi je bil tudi ta na nasprotni strani od prijetnega. Še v petek je Aladin obetal lepo jutro, sam pa sem si obetal vsaj tistih petnajst minut božanja jutranjih žarkov, ki se ob vzhodu na obzorju zarišejo še pod mejo oblačnega dne.

Pa vendar mi Katarina zaenkrat z jutranjimi radostmi fotografa še ni naklonjena. Njah, dan se je nadaljeval v Tacnu, kjer smo pod streho spravili še eno prezeblo tekmo.

I've got a nice morning snowflake for you. A bit blurry thugh. But a nice start into the day.

Vedno, kadar imam na obisku kolege iz tujine in jih vozim po naši dragi deželici, zavijemo tudi preko Vipavske doline. In vedno znova so začudeni nad kamenjem, ki so ga vse polne strehe hiš na vipavskem. Burja, ki prileti z Gore gre v sunkih večkrat preseže hitrost 180 kilometrov na uro - več kot primeren razlog, da ostajate v zaprtih prostorih...

Na začetku doline poznajo dve vrsti burje - ena vleče po dolini navzgor in jo imenujejo Vipavska burja, druga pa pride prek Rebrnic iz Postojne in se imenuje Jamska burja. Ta je bolj mrzla in močnejša in je že enkrat iz plehnate lope, ki sva jo z očetom postavila, neredila kup zverižene pločevine. Letos je oče na primorskem postavil bolj konkretno hiško, v skladu z lokalnimi običaji smo na strešnike zložili nekaj kamnov, pa očitno premalo.

Jamski vetrič je zanimivo prestavil kamne iz prve vrste strešnikov na drugo in imel prosto pot za premikanje slednjih. Luštno mar ne? Pa ni bilo hudega - 5 strešnikov je bilo treba zamenjat, ostale zložit nazaj, za povrh pa sva na streho zložila še nekaj skal... Za praznike spet napovedujejo burjo...

[read other language]