Wave-Spirit

Kje je meja med biti dober in biti nor? Pri 42 km je definitivno zelo zabrisana.

Že v soboto sva imela z Maksom dan za rekreacijo. On je odtekel svojih 200 m Lumpi teka in na koncu še odplesal Hako v stilu All Blacks (see the picture). Pred tem sva imela vseh vrst priprave (naštudirala sva taktiko teka, Maks se je tudi konkretno olajšal v plenico, tako da je bila potrebna intervencija v banji, eksplozivnost in hitrost nog je naštudiral med zavijanjem v novo plenico, za ciljni predmet vaje si je izbral moj trebuh). Na samem štartu je bil židane volje in namesto da bi bil živčno vojno in jokal, ali pa vsaj malo smrkal (kot so to počeli ostali otroci), se je mali spravil na eno biondo in jo začel božat (morda je tudi to vzrok malce slabšemu štartu).

Nedelja pa se je zahvaljujoč Maksovemu prenočevanju pri njegovi babici začela zelo primerno. Sonček, malce veterčka, primeren jutranji obrok, pa malce ogrevanja pred štartom in štart. Pretepov na začetku sem bil navajen izpred dveh let, trasa je tudi malo širša in gre. Na vsake 2 km preverim tempo - idealno, popolnoma po načrtu. In se zapodimo v drugi krog... pa me prehiti eden, dva, pet ljudi, pa ura nikakor noče več pokazat tistih 5 min/km. Na 29 km me čakajo moji. "Pel se z mano!" skozi prisiljen nasmešek (da ne bi bilo videti trpljenja) rečem Karmen, ki je na kolesu. To je bila mana, ideal, opora v tistih težkih trenutkih. Noge so bile lesene, glava se je zbistrila. Prebijal sem se od okrepčevalnice do okrepčevalnice in se polival z vodo. Maraton je res ena nora stvar. Noro težko.

In pride zadnjih dvesto metrov - tipi za menoj ne pokažejo nobene športne romantike - in je bilo treba pospešit. Ne vem od kod mi takšna moč v tistih zadnjih metrih. Čas? 3:53:08 - 23 minut slabše od načrtovanega. Jebiga, ampak boj za preživetje je bil uspešen.

Slike so v galeriji.